ČLANEK – Romanje na Ptujsko goro – 25. junij 2021

Nekaj odmevov mladih romark, po romanju na Ptujsko goro:

25.6.2021 smo tri dekleta s sestro Anjo šle na romanje na Ptujsko Goro. Za romanje smo se odločile iz različnih duhovnih razlogov. Želele smo se zahvaliti Bogu, naši materi Devici Mariji, našim angelom Varuhom, želele smo se povezati s svetim duhom, prositi za pomoč, da bomo vedno znale izbrati pravo pot tudi, ko se bomo znašle v skušnjavah, naš največji razlog za to romanje pa je verjetno bila prav naša vera.

To romanje smo začele ob 15.30. Prvi dan smo morale priti do Poljčan, kjer je bilo naše prenočišče. Na pot smo se odpravile vse napolnjene z veselimi pričakovanji, polno energije in dobre volje. Na poti smo se večkrat ustavile občudovale naravo, molile rožni venec, prepevale pesmi, prisluhnile smo tudi podcastom, ki so jih za nas pripravili romarji.

Prvi dan smo prehodile  18 km. Prvo noč smo prenočile v Poljčanah v župnišču, kjer nas je že pričakala naša večerja. Pričakal nas je tudi gospod duhovnik, ter njegova prijazna gospodinja, da bi nam izrekla veselo dobrodošlico. Ko smo zjutraj vstale smo odšle v cerkev, kjer smo imele mašo, ki jo je gospod duhovnik pripravil posebej za nas. Po maši smo pojedle zajtrk in se pripravile na pot.

Naš drugi dan je potekal podobno kot prvi. Prehodile smo 18 km, molile rožni venec, prepevale pesmi, spoznavale naravo okoli sebe, se zamislile, druga z drugo delile svoje skrbi, misli, zgodbe,… Okoli 15 ure smo prispele na naš cilj, kjer nas je pričakalo kosilo. Po kosilu smo se razpakirale, se razgledale in odšle v cerkev, kjer smo se zahvalile, da na poti nismo imele težav, da smo vesele in zdrave prišle na naš cilj, da nas je na poti spremljala dobra volja, da smo s tem romanjem dosegle kar smo želele.

Zahvalile pa smo se tudi za vse prijazne ljudi, ki so nam pomagali na naši poti, tiste, ki so nam pripravili dobro kosilo in večerjo, tiste, ki so nam pokazali pot, ko smo zašle in nismo vedele kam moramo, tiste, ki so nam na poti ponudili vodo, tiste, ki so nas tako lepo sprejeli…

Naše romanje je bilo uspešno končano, vsaka od nas je s tem romanjem nekaj novega pridobila in se naučila. Na našem romanjem, na poti skozi gozd so nas spremljali komarji, ki so nas kar do dobra popikali, vendar smo se s pogumom in dobrimi mislimi, odpravile naprej.

Videle pa smo tudi druge živali, ki so bile manj nadležne kot komarji. Videle smo npr. osla v ogradi, koze, kokoške, pse, ptice, ki so nam prepevale na naši poti, metulje…

Za konec še….

Čeprav smo bile utrujene, tudi včasih nejevoljne zaradi komarjev ali česa drugega, smo pot nadaljevale in nismo odnehale ter odšle domov, odšle smo naprej, nismo se vdale, imele smo vero v vase ter v Boga, verjele smo da zmoremo in, da nas Bog spremlja na tej poti, ter da nam pomaga po najboljših močeh. S tem romanjem sem dobila novo vero vase in v Boga, da pomagam ljudem, ki nimajo vere vase in v Boga najti pot, jim pomagati spoznati vero, jim pokazati, da je bog v najmanjših stvareh : v petju ptic, v pihanju vetra, v čemerkoli, samo prisluhniti je treba. (Julia)

 

V petek, 25.6., smo se Urška, Julia, S. Ania in jaz odpravile na naše peš romanje na Ptijsko Goro. Pot smo začele v Žički kartuziji, kamor nas je pripeljal g. Igor. Hodile smo vse do Loč, kjer smo se posladkale s sladoledom. Med potjo smo pele, se smejale, pogovarjale in molile. Ko smo hodile proti Poljčanam,  nas je g. Štefan – duhovnik, ki nas je gostil, želel kar trikrat pobrati in odpeljati do župnišča, ker se je približeval dež. Ampak me se nismo vdale!💪 Ko smo prišle v Poljčane, nas je tam pričakalo pet pic!🍕🍕🍕🍕🍕 Ker smo bile vse zelo lačne, nam jesti res ni bilo problem. 😉 Ko smo se odpravljale spat, nam je S. Ania povedala SRHLJIVKO tako, da  smo zaradi tega in trdih tleh, vse slabo spale. V soboto zjutraj pa smo bile najprej pri s. maši, nato pa smo pojedle zajtrk in se odpravile na pot. Dan je bil zelo vroč. Hodile smo in hodile, veliko ljudi nam je svetovali kam iti in nam ponudilo Koka Kolo. Približno ob dveh smo prišle na Ptujsko Goro in najprej smo šle v cerkev, potem na kosilo in nato smo imele prosto. V nedeljo pa smo se romarke z družinami zbrale pri s. maši in tako zaključile z našim romanjem. Meni je bilo romanje zelo všeč in upam, da bom še imela kdaj priložnost to izkušnjo ponoviti. (Petra)

 

Romanje na Ptujsko Goro je bilo zame nekaj enkratnega. Moram priznati, da še preden smo šle na pot, se mi ni zdela ideja, če sem iskrena, nekam zanimiva, sicer sem še pred enim mesecem to idejo podpirala in se veselila tega romanja, a se mi je v zadnjih dneh vse to spreobrnilo in mislila sem, da se ne bomo imele “fajn”, ker se noben od mojih sošolcev ni prijavil na to dogodivščino. Ker pa je moja sestra Petra se že prijavila in zraven še Julija, sem se odločila, da se jim bom še jaz pridružila, saj sem se mi je globoko v sebi zdelo, da mi bo to romanje lahko koristilo za moje utrjevanje vere. Cele tri dni sem se imela super, prvi dan je bil naporen, a hkrati zanimiv dan, saj smo že tisti dan prišle do določenega cilja. V tistem hipu, ko sem zagledala naše prenočišče se mi je odahnilo, saj je bila za nami že dolga pot. Naslednji dan pa smo najprej odšle k maši, nato pa smo se odpravile na pot. Bila je dolga in skoz se je zelo vlekla, pri Ptujskem polju pa se je itak vleklo, saj so tam dolge ceste. Na romanju pa mi je bilo všeč tudi zato, ker smo se lahko pogovarjale o vseh stvareh. Ko pa smo prišle na cilj, torej na Ptujsko Goro, v cerkev Ptujske Matere Božje, se mi je odvalil kamen od srca, saj smo prehodile vso pot od Žičke kartuzije do Ptujske gore peš. Pri zadnjih metrih naše poti sem jaz tekla do cerkve, saj sem bila presrečna, ker sem prišla že drugič na Goro, ampak prvič peš. Ko smo prišle v cerkev, sem si oddahnila, ker je bil naš cilj dosežen. Tisti, dan je bil zabaven in predvsem zelo lepo preživet. Tisto noč  smo prespale zraven cerkve v hiški za romarje, naslednji dan pa smo se zbudile malo kasneje kot prejšnji dan, saj smo po zajtrku imeli ob 10tih mašo v cerkvi Ptujske Matere Božje. Bilo je prekrasno in seveda mi ni žal, da sem se v zadnjem hipu odločila za to romanje. (Urška)